Teren, kjer bo potekala dovozna pot, je treba izkopati, ter poskrbeti za ustrezno nasutje (od 30 do 40 cm), nato fini planum (pesek), ki se utrdi vibracijsko.

Poskrbeti je treba za ustrezno odvodnjavanje (drenaže), ter po želji vgradnja robnikov, s katerimi lahko zaključimo robove dovoznih poti.

Dovozna pot naj bo nagnjena stran od objektov. V primeru daljše Dovozne poti,  pa

je potrebno urediti tudi dodatne odtoke za vodo.

Priprava in izvedba Dovozne poti lahko vsebuje naslednje elemente:

• planiranje in utrjevanje planuma zgornjega ustroja, vključno z nižanjem ali dosutjem gramoza - debeline do 10 cm
• dobava, planiranje ter utrjevanje tampona kot podlage za asfalt
• dobava in polaganje PVC cevi
• dobava in polaganje drenažnih cevi
• dobava in vgradnja prodca
• polaganje robnikov na betonski pasovni temelj
• dobava in vgradnja asfalta
• dobava in vgradnja tlakovcev (tlakovanje)

Med splošna gradbena dela uvrščamo izdelavo drenaže, okoli gradbenega objekta

ali za odvodnjavanje terena.

Drenažo uporabljamo povsod tam, kjer se pojavljajo presežki vode – bodisi v

primeru presežkov meteorne vode, visoke podtalnice ali na močvirnatih zemljiščih.

Drenaža torej pomeni zaščita temeljev pred podtalnico in vlago.

Če imamo na terenu talno vodo, je potrebno izvesti drenažo. Osnovno pravilo pri

tem je, da ne preprečimo toka podtalnici, ampak omogočimo prosti pretok pod

tlemi in okrog objekta.

Najprej položimo drenažni sloj gramoza, debelina znaša 15 do 20 cm. Okoli vseh

zidov nato nasujemo do najvišje točke terena najmanj 20 cm debelo plast gramoza.

Ker bo voda tekla skozi drenažne plasti, moramo primerno s padcem terena narediti

še drenažni kanal z nagibom, ki ga tudi napolnimo z ustreznim gramozom in kamenjem. Če je potrebno, vstavimo še drenažno cev. Zbrana podtalnica, ki se nabere pod objektom in okoli njega, se sedaj lahko odvede v nižje dele terena. Pri visoki podtalnici hiše ne moremo podkletiti. Temeljna plošča mora potekati zmeraj nad kritično točko maksimalne višine podtalnice, medtem ko so temelji lahko pod njo.

Izbirate lahko med enoslojnimi in dvoslojnimi drenažnimi cevmi:

• Enoslojne drenažne cevi

Drenažne cevi položite ročno ali strojno, odvisno od velikosti površine, ki jo nameravate osušiti.Cevi lahko pri polaganju v zemljo obložite s filtrskim materialom. Namen filtra je, da poveča hidravlično zmožnost drena in prepreči zamašitev cevi. Kot filtrski material lahko uporabite naravne materiale (prod, grobi pesek, kokosova vlakna) ali pa sintetične materiale (sintetična vlakna, penaste plastične mase).

• Dvoslojne drenažne cevi

So odlična rešitev za odvajanje večjih količin odvečne vode z obsežnih površin. Uporabljate jih za zbiranje, kanaliziranje in transport odvečne padavinske vode, talnice, vode podzemnih vodotokov, pa tudi vode, ki v izrednih razmerah prestopi bregove struge. So izjemno odporne proti statičnim in dinamičnim obremenitvam.

Gladka notranja površina omogoča velike pretoke, zato so še zlasti primerne za odvajanje vode z avtocestnih površin in ostalih cestno – prometnih objektov, kot so tuneli, brežine, zahtevnejša krožišča ter običajna križišča. Priporočamo jih tudi za odvajanje presežne vode z območja železniških prog, letaliških stez, pa tudi večjih stanovanjskih objektov, športnih in otroških igrišč, golf terenov in sprehajalnih površin. Navdušijo povsod, kjer so za odvajanje vode v fazi gradnje ali med uporabo objektov določeni najvišji standardi kakovosti, zanesljivosti in gospodarnosti.

Pronicanje vode v notranjost cevi omogočajo prečne zareze za vstop vode, ki so nameščene v utoru med dvema rebroma. Možnost zamašitve odprtin cevi je minimalna, zajemanje vode pa optimalno.

Stopnice so konstrukcijski element, ki je namenjen povezovanju višinskih razlik, na

ta način, da višinsko razliko razdeli v manjše višinske enote, ki so prilagojene dolžini

običajnega človekovega koraka.

Pri gradnji stopnic moramo biti pozorni na:

• višino med etažami
• višino in dolžino posamezne stopnice
• celotno razpoložljivo dolžino in debelino stopnic
• debelino zaključnih slojev

Idealna razmerja v dimenziji stopnišča so v naslednjih izmerah:

• idealna širina stopnice se giblje med 23 in 29 cm

• idealna višina stopnice je med 17 in 21 cm

• z določitvijo višine in globine dobimo tudi že naklonski kot stopnice
• preko trase celotnega stopnišča moramo biti pazljivi, da so razlike med višino in širino posameznih stopnic minimalne
• če je tloris stopnic krajši kot je potrebno za premagovanje celotne višinske razlike, moramo predvideti vmesni podest. Ta ravni vmesni del mora biti globok vsaj 90 cm oz. toliko, kolikor je široka stopniščna rama
• stopnišče mora biti opremljeno z ograjo za oprijemanje. Idealna višina ograje je med 85 in 95 cm, merjeno od korena stopnic. Odprtina med ograjo in stopnico, če ta sploh obstaja, ne sme biti večja od 15 cm
• pri načrtovanju vrat moramo paziti, da se vrata ne odpirajo preko stopnišča

Ločimo različne vrste stopnišč, glede na njihovo obliko. Tako so po obliki stopnice lahko:

• ravne
• spiralne oz. zavite
• eno- ali večramne

Izbor oblike je odvisen od razpoložljivosti prostora.

Stopnice delimo na več vrst tudi glede na način njihovega podpiranja. Lahko prenašajo obtežbo v nosilce, ki so lahko jekleni, armiranobetonski ali pa leseni (nosilnost na posebej v ta namen izdelanih nosilcih), lahko so položene na armiranobetonsko ploščo (nosilnost na plošči), lahko so usidrane v zid, eno- ali obojestransko (nosilnost na steni).

Izdelava škarpe je zahtevno opravilo, saj ima poleg okrasne tudi nosilno funkcijo in

je brez predhodne analize terena in velikokrat tudi brez statika ni mogoče izdelati.

Predhodno je potrebno izbrati tudi material, da se škarpa res uvrsti v celostno

podobo vašega stanovanjskega ali poslovnega objekta.

Sama izdelave škarpe zahteva veliko natančnost, saj je potrebno zagotoviti ustrezno

 povezavo armature temeljev in zidu ter hkrati zagotoviti ustrezno drenažo, da se

voda ne nabira med škarpo in zemljiščem, ki ga podpira. Hkrati se je potrebno

odločiti za pravilno izvedbo strukture škarpe (izvedba s stebri ali popolnoma

armirana integralna izvedba).

Za izdelavo škarpe oz. tako imenovanega podpornega zidu je pomembnih več

dejavnikov. Upoštevati je potrebno pritisk zemljine na škarpo, dimenzijo temelja,

ustrezno armaturo in seveda kakovostno betonsko mešanico.

Kamnite škarpe

Izdelava kamnite škarpe pride v poštev v primeru, če se odločimo, da želimo naši okolici dati poseben oziroma lepši izgled. Kamnita škarpa preprečuje vsipanje zemlje, če je zemljišče v naklonu. Kamnite škarpe lahko danes tudi estetsko dodelamo in sicer tako, da praznino med kamni fugiramo.

betonska škarpa

Izdelava betonske škarpe je enostavnejša, hitrejša in tako tudi cenovno bolj ugodna ob kamnite škarpe. Pri betonski škarpi veljajo enaka pravila kot pri kamniti, prav tako je potrebno paziti na ustrezen teren, armaturo in drenažo. betonske škarpe se lahko dodelajo z dekorativnimi elementi po vašem okusu. (različne vrste kamna, fasadni sistem itd.)

Ograje spremljajo človeka skozi vso njegovo zgodovino, v današnjih časih pa

najrazličnejše tipe ograj funkcionalno in estetsko vključujemo v naš dom.

Poleg varovanja lastnine ograje zagotavljajo vašemu domu varnost. Vsekakor pa ne

smemo zanemariti estetske komponente ograj.

Ograje morajo namreč poudariti tudi lepoto vašega doma, ne glede na to, iz kakšnih

materialov so. Pri izbiri materialov in izgleda vrtnih, balkonskih in drugih ograj je

potrebno upoštevati tudi obliko objekta ter okolice, v kateri se vaš dom nahaja.

Tako poznamo:

• stopniščne ograje
• balkonske ograje
• vrtne ograje

Vrste ograj (materiali)

Za ograje uporabljamo predvsem les ali kovino. Navpični nosilni stebri so lahko tudi kamniti. Lesene ograje se uničijo prej kot kovinske. Izberite vedno le globinsko impregniran les. Lesene ograje so lahko videti zelo elegantno, če so narejene iz lepo oblikovanih letev. Pobarvane ali polakirane lesene ograje so še posebej privlačne, potrebujejo pa redno barvanje in so zato zahtevnejše za vzdrževanje.

Kovinske ograje so narejene iz žične mreže ali kovanega železa. Tudi tu ločimo funkcionalne in okrasne ograje.

Postavitev ograje

Za stabilnost ograje je pomembno zasidranje navpičnih nosilnih stebrov in razdalja, v kateri so stebri postavljeni. Leseni ali kovinski stebri naj bodo zasidrani 60 cm globoko v tla, in sicer s pomočjo betonskega temelja (30 x 30 cm), leseni stebri pa lahko tudi s pomočjo kovinskega čevlja (cev) ki se zabije v tla.

Tudi kamniti in sezidani stebri morajo biti zabetonirani 60 cm globoko v tla. Zelo privlačne in funkcionalne so tudi sezidane zaključne obrobe, ki zadržijo vodo, da ne škropi in teče po ograji. Temelji naj bodo prav tako globoki 60 cm, da ne pride do poškodb zaradi zmrzali.

Pri načrtovanju hišne kanalizacije je potrebno biti pozorni na čim krajše zbiralne vode in priključke, ki vodijo od sanitarne opreme do vertikalnega voda, ti pa v osnovni vod zunaj objekta do javnega kanala. S tem se izognemo morebitnemu zastajanju odplak v ceveh. Ob tem upoštevajmo tudi predpisane minimalne naklone in dimenzije. Da preprečimo prehod smradu, ki se sprošča pri razkrajanju in razpadu odplak, mora biti vsak odtok opremljen s smradno zaporo.

Priključek hišne kanalizacije na javni kanal se izvede s cevmi premera 200 mm z vsaj 2 % padca. Priključi se ga pod kotom 45 ° v smeri vodnega toka v kanalu. Pri klasični izvedbi se hišni priključek izvede v zgornji polovici kanalske cevi. Danes pa najpogosteje uporabljamo fazonske priključne kose, katere priključujemo v višini osi kanala. Čistilni pokrov ali revizijski jašek je potrebno vgraditi na vseh spremembah smeri ali pri padcu hišnega voda. Slepih jaškov ne delamo več.

V hišni kanalizaciji moramo kanalske vode položiti dovolj globoko, da jih zaščitimo pred zmrzovanjem ter dinamično in statično obtežbo. izkopi morajo biti narejeni v predvidenem padcu (večji od 2 odstotkov), dno jarka pa mora biti izravnano. V primeru slabe čvrstosti terena, je potrebno nasuti pesek ali gramoz. Kanalsko omrežje mora biti v celoti iz kakovostnih cevi. Stiki med cevmi morajo biti dobro zatesnjeni.

Padavinska voda mora iti skozi peskolov, preden odteče v kanalizacijo. Ponavadi se peskolov postavi na mesto, kjer se Kanalizacija lomi iz vertikalnega v vodoravni položaj. Odtoki morajo biti zavarovani pred zmrzovanjem. Priključki na glavni vertikalni vod oklepajo 60 °. Če se navpična smer lomi za več kot 30 °, vgradimo revizijski element.

Najpreprostejši način odvodnjavanja odpadne vode je razpršeno oziroma disperzno odvodnjavanje.

Razpršeno odvodnjavanje padavinske vode je odvajanje padavinske vode z utrjenih, tlakovanih ali z drugim materialom prekritih površin objektov s prelivanjem preko njihovih mejnih robov ali pri odvajanju padavinske odpadne vode preko posamičnih iztokov ali preko jarkov za zbiranje in odvajanje padavinske vode iz teh površin.

Betonska muldnica je namenjena linijskemu odvodnjavanju meteorne vode, kjer ni velikih količin vode.

Minimalni priporočeni padec za odvajanje voda je 2 %. To pri dolžini 50 m nanese 1 m višinske razlike med začetkom in koncem poti.

Prane plošče so klasične plošče, narejene po metodi direktnega pranja s čisto vodo.

Z uporabo različnih barv kamna, rečnih agregatov in s pomočjo pranja s čisto vodo

dobimo površino, ki je enaka naravnemu kamnu – marmorju.

Odlikuje jih visoka površinska obstojnost na zmrzal in soljenje ter dolgotrajna

obstojnost barv. Uporabljamo jih za Tlakovanje pohodnih in povoznih površin,

odvisno od priprave podlage.

Teren za polaganje pranih plošč moramo najprej izkopati ter poskrbeti za drenažo,

nato pa ga utrditi glede na namembnost. Na tako pripravljeno površino nato

nasujemo tamponski sloj ter na njem pripravimo posteljico. Prane plošče lahko

polagamo v posteljico tako, da se medsebojno stikajo z distančnimi robovi ali pa

puščamo prostor za širše fuge.

Zakaj je pomemben kanalizacijski jašek?

Včasih se po prihodu na objekt izkaže, da ni potrebno čiščenje odtočnih cevi, pač pa

čiščenje greznice, jaška ali javne kanalizacije. Zaradi navedenih razlogov je smiselno

in racionalno vedeti kje poteka Kanalizacija in kje so zunanji revizijski in čistilni

kanalizacijski jaški.

V nekaterih primerih je čiščenje odtočnih cevi tudi lažje izvesti iz prvega

kanalizacijskega jaška.

Pravila, ki jih je potrebno upoštevati pri gradnji kanalizacije:

• uporaba 2x 45° kolen - s tem omogočite lažji pretok in enostavnejše čiščenje
• gradnja kanalizacije s padcem v naklonu od 1 do 2,5% - to je 1 do 2,5 cm na tm
• vgradnja revizijskih kosov na mestih, ki omogočajo ustrezno čiščenje
• vgradnja revizijskih kanalizacijskih jaškov na mestih, ki omogočajo dostop v posamezne veje kanalizacije. V objektih je potrebna vgradnja oljnih jaškov

Kanalizacijski jašek naj bo izveden tako, da fekalije odtekajo in ne zastajajo. Muldo je najenostavneje izdelati tako, da se odrežejo zgornji deli cevi, kadar pa ne gre drugače, se izdela betonska mulda in sicer zopet tako, da vodi fekalije proti izhodu.

Poznamo pa različne vrste pokrovov kanalizacijskih zamaškov, in sicer:

• betonski pokrov z rinko - odpiranje z vzvodom
• litoželezni za različne obremenitve - odpiranje z vzvodom
• litoželezni proti smradni, z vgrajenim tesnilom- odpiranje z vzvodom
• oljni jekleni- odpiranje z namenskimi kljukami, ki se privijejo v navoje v pokrovu
• oljni RF- odpiranje z namenskimi kljukami

Pri oljnih jaških uporabljajte parafinsko olje ali olje, ki preprečuje kroženje zraka in s tem tudi širjenje smradu iz jaška.

Greznice

Greznica je neprepustni zbiralnik odpadne vode iz posameznega objekta, iz katerega se odvaža zbrana sanitarna voda in izločeno blato na komunalno čistilno napravo. Odvajanje gospodinjskih odpadkov, površinske ali odpadne vode, onesnažene z ogljikovodiki, oziroma lahkimi mineralnimi olji in trdimi delci, je večen problem. Pred izpustom v okolje je potrebno onesnažene vode očistiti. Standardi in veljavni slovenski predpisi pa postavljajo tem stvarem zelo visoke zahteve.

Bistvo delovanja greznice je enostavno čiščenje. V greznici porabijo bakterije zelo kratek čas za razgradnjo določenih snovi. V dobro izdelani več prekatni greznici bi naj bil ta čas 2 do 3 mesece, skladno z ustreznim skupnim volumnom. Tekočina mora biti v vseh prekatih v čim bolj mirujočem stanju, temu ustrezno pa morajo biti oblikovani tudi vtoki, da ne povzročajo turbulenc. V vsakem prekatu se določene snovi izločajo s sedimentacijo težjih snovi na dno ali lažjih na površje, torej so iztoki iz posameznih prekatov pod površjem, vendar ne izpod sredine. Po določenem času, ko se nabere zadostna količina sedimentov, je potrebno greznico, s sedimenti iz vseh prekatov, izprazniti. Zaradi varovanja okolja mora biti kompletna Greznica vodotesna, da ne pride do pronicanja fekalij.

Ločimo:

• greznice z enim prekatom - za usedline
• greznice z več prekati - za usedline
• greznice z več prekati - za gnitje, oziroma biološko predelavo

Obstojnost in življenjska doba položenih tlakovcev sta odvisni od pravilne priprave

terena in pravilnega načina polaganja.

Zato priporočamo naslednji vrstni red polaganja tlakovcev:

Nosilni sloj

Nosilni sloj pripravimo iz 50-70 cm zmrzlinsko obstojnega drobljenega gramoza

(0-32 mm). Višina nosilnega sloja je odvisna od vrste obremenitve in od strukture tal.

Material ustrezno utrdimo z valjanjem ali nabijanjem do ustrezne nosilnosti in ga

nanesemo pod naklonom min. 2,5 %.

Nosilna ter drenažna folija

Po želji lahko namestimo pod ali na nosilni sloj drenažno folijo, ki preprečuje ponikanje prodnatega nasutja v zemljo. S tem se boste izognili pogostim popravilom kot so neravnine, grbine, kotanje ali kolesnice. Talna konstrukcija ostaja stabilna in ravna.

Drenažni sloj

Na nosilni sloj oziroma folijo položimo 3-5 cm zmrzlinsko obstojnega peska frakcije 4-8 mm. Potrebno je paziti, da ohranimo naklon terena. Tega sloja materiala ne vibriramo. Pri polaganju tega sloja si pomagamo z lesenimi ali aluminijastimi vodili, po katerih posnamemo odvečen pesek.

Polaganje tlakovcev

Tlakovce pričnemo polagati v vogalu, pravokotno na glavno vhodno linijo. Po možnosti pričnemo tlakovati na najnižjem delu tlakovane površine. Tako sive, barvne in večbarvne tlakovce moramo jemati z več palet hkrati, le tako lahko zagotovimo enakomerno barvno tlakovano površino. Pri polaganju moramo paziti, da tlakovcev ne stiskamo enega ob drugega in ohranjamo primerno fugo med kockami, da preprečimo konične napetosti. Za ohranjanje linije polaganja si pomagamo z napeto vrvico. Tlakovce ravnamo z ravno letvijo in plastičnim kladivom. Tlakovce ob zidovih ali Robnikih zaključimo z rezanjem ali sekanjem.

Fugiranje

Po končanem polaganju tlakovcev fuge med tlakovci zamedemo s kremenčevo mivko, in sicer ob suhem vremenu. Odvečno mivko odstranimo. Priporočamo, da postopek ponovimo 2-3 x.

Vibriranje

Po končanem fugiranju tlakovce vibriramo z vibracijsko ploščo, ki je oblečena z gumo, da se pri vibriranju ne bi poškodovala površina tlakovcev. Pred tem moramo tlakovce dobro očistiti ostankov mivke in ostalega materiala. Namen vibriranja je, da zravnamo površino tlakovcev.